No, zdaj pa zares...

... bolj resno z objavami. Včasih enostavno zmanjka časa, včasih pozabim, včasih se mi ne da ... Se bom bolj potrudila.

Danes je bila ena tistih sobot, ki se jih veselim ves teden,... potem pa mi jih vreme malce pokvari. Danes je bil sicer sonček, veter pa, kot veter. Je pihal .... in mi malce priredil načrte.

A kljub temu. Mož mi je pripravil vrt. Zdaj čaka na novo življenje.

Starejša dva sta spuščala zmaja. Neprecenljivo.

Najmlajši pa je počival v varnem zavetju vozička.

In zdaj ko to pišem, spet ni stanovanje sterilno pospravljeno, spet ni vse perilo zlikano, čebula še ni posajena in ...

Ampak včasih moraš enostavno ujeti veter ...

DRUGIČ

Ob prebiranju komentarjev se naslov objave kar nekako vsili v misli. Hvala, Barbi!

Pa naj bo drugič. 

Pa naj bo to prva kulinarična objava. Upam, da mi objavo uspe tudi pravilno označiti.

Vikend, ki je minil, je bil zaljubljeno - pustno obarvan. Zato se nisem mogla odločiti, čemu bi dala poudarek. V kuhinji namreč. Tam sem pač doma.
Tako so najprej nastali krofi. Pravi pustni, zlato rumeni, s čisto pravimi venčki. Ker so spet uspeli (včasih se zgodi tudi nasprotno), sem bila prav vesela.

In ker ni bilo dovolj srčkasto, sem pripravila še "kremšnite". Te pa niso bile čisto prave. Bile pa so zanimive in dobre, kot prave. S srčki, seveda.

In ne, ni samo puding :-)

Bilo je sladko, pregrešno dobro.

Ob princeski, ki bi jo enkrat v dnevu celo najraje zaprla v stolp brez vrat in vitezu, ki je pa že ne bi rešil ... Ob (za letni čas sicer nenavadno) pikapolonici in čebelici, ki sta nas obiskali in nas razveselili ...

Dovolite si tudi vi. Biti pravi, drugačni, nekaj posebnega, nenavadni za letni čas ...

Do tretjič.

PRVIČ

Vse je enkrat prvič. 
Danes prvič pišem spletni dnevnik.

Zakaj?

Hm, ne vem. 
Najbrž zato, ker si to že dolgo želim. 
In, ker enkrat hočem začeti.

Pa naj bo to danes. 
Naj bo PRVIČ.